O eko hrani

INTERVJU (avtorica: Jasna Rajnar)

Duško Petrović, eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih poznavalcev ekološke prehrane doma in v tujini.

Duško Petrović je prav tisti zagnanec, ki je naši mali deželici prvič predstavil celovito ponudbo alternative do takrat glavni konvencionalni prehrani. To je storil že pred več kot dvema desetletjema z odprtjem takrat majhne trgovinice na Trubarjevi ulici, in se do danes še ni ustavil. V tem času si je nabral kup izkušenj: ve veliko o tem, kako ustreči slovenskemu kupcu, po drugi strani je pa s pomočjo odlične komunikacije z dobavitelji iz tujine in obiski velikih ekoloških sejmov vedno na tekočem z najnovejšimi spremembami, odkritji in trendi v industriji. Kljub temu, da se je od začetnega podjetja poslovil, je zmeraj pripravljen na nove projekte, ki bi najbolje promovirali njegovo misijo širjenja znanja o ekološkem. Nenazadnje je njegov cilj povzročiti čim več pozitivnih sprememb načina življenja pri ljudeh, kar se velikokrat začne z ekološko prehrano. Dobro se zaveda, da ne more popolnoma uspeti, če v svoje delo ne verjame, zato vse kar dela, dela z vsem srcem. Že več kot leto dni je del svežega, a na vsak izziv pripravljenega kolektiva pri Ekošari, kjer se trudijo pot od sveže pridelane ekološke prehrane do kupca čim bolj skrajšati. (Nadaljevanje intervjuja lahko preberete spodaj)

 

Pogovor s strokovnjakom o razlikah med eko, bio in konvencionalno pridelavo hrane. Duško Petrović je ustanovitelj prve trgovine z ekološko hrano pri nas. 

 

Izrazi bio, eko, domače, naravno, organsko, integrirano v zadnjem času ljudje na veliko uporabljajo, a vendar ne vemo natančno, kaj pomenijo.  Nam lahko te pojme podrobneje obrazložite?

»Zmešnjava je res precej velika, predvsem zato, ker ljudje mnoge izraze v veliki meri enačijo.

 

BIO (biološko) in EKO (ekološko) sta sopomenki in označujeta način pridelave hrane, pri katerem ni  dovoljena uporaba kemičnih zaščitnih sredstev (pesticidov), umetnih gnojil, lahko topnih mineralnih gnojil, gensko spremenjenih organizmov ter sintetičnih dodatkov v krmilih in gnojilih. Pri gojenju je treba spoštovati načela, ki jih predpisujejo mednarodna zveza združenj ekološkega kmetovanja in evropske uredbe. Taka pridelava tudi ne obremenjuje okolja. Izraz biološko se bolj pogosto uporablja v  romanskih državah, pri nas in v Skandinaviji pa beseda ekološko.

 

Izraz »KONVENCIONALNO« je tujka in pomeni pridelavo, ki je »običajna«. Redno se uporabljajo kemična zaščitna sredstva, umetna gnojila in to v količinah,  ki so zelo velike in po navadi prepuščene vesti proizvajalca, ki je lahko zelo vprašljiva. Kemična zaščitna sredstva se vsa imenujejo »CIDI«. CID je tujka za ubijanje- pesticid- škodljivce, herbicid-rastline, fungicid- glive in gobe. Jasno je, da to človeku na dolgi rok zelo škoduje.

 

Pri INTEGRIRANI pridelavi pa gre za konvencionalno pridelavo, kjer je uporaba kemičnih sredstev manjša in nadzorovana. Tudi to je certificirana hrana. Certifikat je po obliki enak ekološkemu, kar lahko kupca zavede.

 

»DOMAČE« pomeni izključno to, da je slovensko, ne pomeni pa, da je pridelava hkrati tudi ekološka.

 

Naj vas ne zavede tudi napis »NARAVNO«, ki je mnogokrat uporabljen na pakiranih izdelkih. Le to namreč, tako kot domače, ne pomeni, da je ekološko.

Kot torej vidite so razlike med posameznimi pojmi zelo velike.

 

Kako je s pridobitvijo EKO certifikata za kmetovalce?

Kmetija gre pri pridobivanju EKO certifikata skozi triletno obdobje. V prvem letu nima nobenega drugačnega statusa kot prej; v drugem letu se izdelki lahko imenujejo pridelani na prehodu v ekološko kmetijstvo, tretji pridelek pa ima že ekološki certifikat. To obdobje se lahko skrajša, če se dokaže, da je bila obdelovalna površina dolgo časa zapuščena. Takrat je lahko postopek eno leto krajši. Obstajajo pa tudi druga, še strožja pravila pridobivanja eko certifikata, kjer je ta rok do pet let.

Med tem in potem kmeta redno in nenapovedano  pregleduje eko kontrola. Po pregledu mu podeli eko certifikat, ki traja eno leto. Na certifikatu tudi piše, kaj ta kmet prodaja – označeni so torej njegove pridelki ali skupine pridelkov, ki jih prideluje ali jih najavi, da jih bo prideloval. Na primer ananasa ne more prodajati, ker ta pri nas ne raste.

 

Kaj sploh so glavne značilnosti ekološkega kmetovanja?

Pridelovanje ekološke hrane temelji na trajnostnem odnosu do narave. Deluje z naravo in ne proti njej. Zagotavlja varno in zdravo hrano, hkrati skrbi za okolje in dobro počutje živali. V ekološki proizvodnji je izredno pomembno kolobarjenje, ki ga v konvencionalni pridelavi včasih sploh ni. Obstajajo načini, ko se dve ali tri kulture gojijo istočasno, na istem koncu. Pri komplementarnih rastlinah ena kultura odganja škodljivce za drugo in obratno. Rodovitnost zemlje ohranjajo le z organskimi gnojili, kot so kompost in hlevski gnoj ter naravna rudninska gnojila (npr. kamena moka). Pri živinoreji je število živali omejeno  na največ dve glavi živine na hektar, na pašnikih pa jim je treba zagotoviti gibanje vsaj 180 dni na leto, prepovedano je krmljenje s krvno in  kostno moko, hormoni, antibiotiki ter zdravili proti stresu pred zakolom.

Od znanja pridelovalca pa je odvisen uspeh letine. Tveganje pri ekološki pridelavi je veliko večje, saj določenih bolezni ni mogoče zatreti z ekološkimi sredstvi.

 

Mnogi ljudje menijo, da je ekološka hrana predraga in da si je ne morejo privoščiti.  Kakšen je po vaših izkušnjah odnos ljudi do ekološko pridelane hrane?

Odzivi ljudi so pozitivni, je pa tudi nekaj nejevere. Ljudje si mislijo: » aha, to ni zame, to je predrago«. Mnogi so polni izgovorov. A ko pride sila, takrat vsi izgovori izginejo. Žal je to najpogosteje ob boleznih.

Poznamo gospo, ki je morala možu dokazati ekonomsko upravičenost. Ko je preračunala mesečno porabo za hrano, je prišla do rezultata, da je mesečni strošek kupovanja ekološke hrane  pri nas ali  v  navadni trgovini skoraj enak. Hranljivost ekološko pridelanih živil je precej višja kot pri konvencionalnih živilih, saj je večina teh živil polnovrednih. Take hrane tudi manj zaužijemo, saj smo prej siti. Seveda obstaja tudi bela ekološka moka,  a v konvencionalnem živilstvu je mnogo več oz. preveč zelo predelanih živil. Po drugi strani tisti, ki se ekološko prehranjujejo, bistveno manj pijejo alkoholne pijače in kadijo, tako da je strošek zaradi tega precej manjši.

 

Opažamo, da hrana nima več tistega okusa, ki ga je imela pred nekaj leti in da tudi sezonskost ni več prisotna, saj kadarkoli lahko dobimo karkoli. Mislite, da to drži?

Drži, ampak le to ima svoj razlog. V pridelavi ekološke hrane, govorim predvsem o sadju in zelenjavi, se upoštevajo letni časi in sezona. Drugo pa je stvar sodobnih metod shranjevanja in hlajenja, tako da je tudi ekološko včasih prisotno na trgu skozi vse leto. Kar se tiče toplih gred, kjer pridelava poteka v »napačnem letnem času«,pa naj povem, da v ekološki toplogredni proizvodnji ni dovoljeno ogrevanje kadar je razlika med zunanjo in temperaturo gojenja prevelika. Pri nas je podnebje za ekološko toplogredno pridelavo zelo neugodno, saj so zime premrzle. Hkrati je pomembno dejstvo, da ekološka hrana zanesljivo zraste v zemlji, za razliko od konvencionalne pridelave, ko to ni nujno. Pri konvencionalni pridelavi uporabljajo samo umetna gnojila, ki vsebujejo precej manjše število elementov kot jih katera koli rastlina potrebuje za svoj razvoj. Zato je sadež prazen, nima pravega okusa in ne vonja, tudi če je pridelan v »pravem« letnem času.Opažam, da mlade generacije pogosto niti ne vedo, kakšen bi moral biti pravi okus sadja in zelenjave. Mnogi pa, ko poskusijo ekološki izdelek pravijo, joj, to je pa tako, kot nekoč pri stari mami iz sadovnjaka. Okus in vonj sta torej merili oz. značilnosti načina pridelave.

 

Kaj bi nam še pomagalo prepoznati ekološke izdelke?

Seveda morajo tudi oznake, ki so obvezne na pakiranju ekološkega pridelka, jasne. Vključevati morajo številko uredbe, ki predpisuje po kateri je bil izdelek pridelan;  znak ali šifra kontrolne organizacije ( v Sloveniji so tri)  ter EKO logo –zelen list, ki ga predpisuje evropska uredba. Označeno mora biti tudi, ali  je ta ekološka pridelava iz ali izven EU. Vsi pridelovalci in prodajalci morajo imeti na vidnem mestu izobešen EKO certifikat. Kupec ima to pravico, da ga vidi, prodajalec pa dolžnost, da ga postavi na vidno mesto.

 

Ko si izdelke ogledujemo na policah, se vprašamo, v kolikšni meri, če sploh, znamo brati podatke o sestavinah. Koliko vemo o celotnem postopku pridelave in kaj pomenijo vsi ti izrazi za moje zdravje?

Imate prav, za »branje« oznak o sestavinah ni nobenega šolanja. Informacije moraš  »izvrtati« sam in se izšolati »na lastni koži«. Za začetek predlagam: če ne razumeš, pusti pri miru. Če si dovolj radoveden, povprašaj. Danes navkljub mnogim dezinformacijam lahko na internetu   razbereš marsikaj in se potem po pameti odločaš. Obstaja pa nekaj pravil-kupuj ekološko, kupuj sezonsko in kupuj domače, če je ekološko. V ekoloških izdelkih ni vseh tistih dodatkov, ki jih današnja konvencionalna prehranska industrija označuje s črko »E« in od katerih je velika večina zelo vprašljivih,čeprav niso  ravno vsi strupeni in rakotvorni. Z gotovostjo pa je mogoče trditi, da je velika večina nepotrebnih. Služijo samo interesu proizvajalcev in prodajalcev, ne pa kupcu oz. porabniku.

 

Pri svojem delu pa greste zelo na roke svojim kupcem. Skrajšate jim pot do sveže ekološke hrane.

Zelo bom optimističen, če bom rekel, da je na trgu 1% ekološke hrane. Dostopnost je torej slaba. V nekaterih velikih trgovskih centrih obstajajo otoki z ekološko hrano, dobi se jo tudi na eko tržnicah ali v  nekaterih specializiranih trgovinah, a le te po navadi niso za vogalom. Priti do eko hrane je precej velik projekt, sploh v teh časih hitrega tempa. V ta namen smo odprli spletno trgovino, kupcem pa hrano dostavljamo. Za kupce imamo v naprej določeno vsebino košar s hrano, lahko pa si jo napolnijo po svoji izbiri in okusu. V Slovenijo smo pripeljali tudi vrhunske sokovnike s počasnim sistemom delovanja, ki ima po vseh rezultatih najboljše dosežke – tako pri količini izločenega soka, kot tudi pri vsebnosti hranilnih snovi v soku. Gre za zelo priročen in majhen sokovnik Hurom, ki je hkrati tudi izredno enostaven za čiščenje. Odlično je sprejet med uporabniki.

Vir: www.bodieko.si

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki